Ko sem izvedela, da sem noseča, sem si takoj naložila aplikacijo za spremljanje nosečnost po tednih. Sprva mi je bilo malo smešno, da bom zdaj vsak teden spremljala, kako velik je dojenček – od maka do lubenice. A hitro sem ugotovila, da mi je prav to pomagalo, da sem ostala povezana s spremembami v svojem telesu.
Vsak teden sem prebrala, kaj se razvija, kdaj začne utripati srce, kdaj se oblikujejo prstki, kdaj začne čutiti svetlobo. To mi je pomagalo razumeti, da se v meni dogaja nekaj neverjetnega, čeprav je bilo navzven komaj opazno. Nosečnost po tednih mi je postala ritual. Vsako nedeljo zjutraj sem v miru prebrala opis prihajajočega tedna in si vzela trenutek zase in za bitje v meni.
Hkrati mi je ta pristop olajšal tudi spremljanje svojih občutkov. Ko sem bila bolj utrujena, sem pogledala v aplikacijo in ugotovila, da je to normalen del določenega obdobja. Ko so se začele slabosti, sem vedela, da pridejo in tudi minejo. Nosečnost po tednih mi je dajala občutek strukture v nečem tako nepredvidljivem.
Zdaj, ko sem v zadnjem trimesečju, pogledam nazaj in vidim, kako daleč sva prišla. Vsak teden je bil zgodba zase, tako z izzivi, vprašanji, pa tudi s tistimi drobnimi trenutki sreče, ki jih ne moreš opisati z besedami.
Nosečnost po tednih me ni samo informirala. Pomagala mi je, da sem se povezala s seboj, s telesom in z otrokom, ki ga še ne poznam, pa ga že imam neskončno rada.
Vsak nov teden je bil kot majhen mejnik. Tudi partner se je začel veseliti teh nedelj z mano, skupaj sva prebirala opise, gledala ilustracije in se čudila, kako hitro gre vse naprej. Postala sva bolj povezana, bolj zavestna. Nič več nisva gledala na nosečnost kot na neko megleno obdobje, ampak kot na serijo jasnih korakov, ki vodijo do najinega otroka. In ravno ta zavestni pristop nama je dal mir.…