Moderen in hiter tempo današnjega življenja kar stremi k temu, da človeka čim prej pobere. Zato je zelo dobro in učinkovito, da si vsak najde nekaj kar ga razbremeni stresa in ga sprosti. Vsak najde svoj hobi. Eni kolesarijo, drugi poslušajo glasbo, spet tretji hodijo v hribe. Ta četrti, smešno rečeno, pa delajo nič. Samo poležavajo in čakajo na zadnji prevoz. Služba domov, služba domov, služba domov. In tako do konca. V mladih letih sem bil tudi jaz takšen. Poznal sem samo delo. Pa s časoma ugotoviš, da vse to garanje ne vodi nikamor. Telo začne pešati. Tako sem si tudi jaz omislil nekaj hobijev. Pač koliko mi čas dopušča. V bistvu dva resna. Nogomet ob četrtkih in planinarjenje ob vikendih. Ravno toliko, pobegnem iz ritma vsakdana. Da razbije monotonost. Moram reč, da se je kaj hitro poznalo na moji fizični in tudi psihični kondiciji. Tako malo je treba naredit zase, pa ti je potem telo zelo hvaležno. Imam pa še enega. Takega skritega. To je kuhanje. Kadar za vikend zaradi slabega vremena ne moremo v hribe, je moj dopoldanski čas namenjen kuhanju. Pravi balzam za mojo dušo.
Navadno se že en dan prej pripravim ma moje nedeljske čarovnije. Sobota je dan za tržnico. Pridejo iz vseh koncev in krajev. Večinoma doma pridelana zelenjava. Prav lepo diši, ko se sprehajaš med stojnicami. S pripravljenim listkom hodim od prodajalca do prodajalca. Po končanih nakupih še požirek kave v lokalu zraven, potem pa domov. Nedelja zjutraj. Po jutranji kavi prižgem radio, kakšno črtico bolj na glas ko po navadi. Oblečem predpasnik in veselo na delo. Med ribanjem, rezanjem in sekljanjem veselo prepevam in se vrtim v kuhinji kot vrtavka. Prav uživam. Hormoni sreče preplavljajo telo, kakor glasba preplavlja kuhinjo. Okoli poldneva zazvoni zvonec in kosilo je pripravljeno. Samo še mizo pogrnem. V slabi uri pospravimo, kar sem jaz naredil v štirih urah. Zadovoljnih obrazov se zleknemo na ležalnike na terasi. Zdaj pa popoldanski počitek. …