Prav spomnim se, ko sem nekaj let nazaj dobil nalogo, oziroma novo pozicijo, kjer bi bila moja glavna naloga reševanje reklamacij. Iskreno sem si takrat mislil, da je to nekaj čisto enostavnega. Na dan bi pač dobil nekaj e-mail sporočil, kjer bi pisalo kaj o kakšni reklamaciji in bi to malo analiziral. Ampak niti približno si nisem predstavljal, da bi to lahko bilo nekaj precej psihično napornega. Že prvi dan, ko sem s tem namreč začel, sem doživel pravi šok.
Tisti prvi dan je bil res grozen. Dobil sem zelo malo e-mail sporočil, kar me je precej presenetilo, vendar namesto tega so hitro prihajali klici jeznih strank. Ko sem se javil, sem pričakoval, da bo pogovor umirjen in razumljiv, ter bo šlo reševanje reklamacij kot po maslu. Ampak čim sem dvignil telefon, sem že slišal kričanje stranke na drugi strani linije. Ta je želela na vsak način povedati, da je podjetje krivo za delovanje naprave, ki jo je kupila. To pa stranka ni poskušala povedati na lep način, ampak ravno obratno. No zaradi tega sem moral kar vstati in globoko vdihniti, kajti takšen način pogovora mi res ni bil všeč, saj se na ta način stvari ne rešuje. V glavi pa sem imel samo tiste besede svojega nadrejenega, da ima stranka vedno prav. Zato sem jo moral poskušati umiriti, ter pogovor speljati do tega, da smo dejansko kaj rešili.
No po nekaj tistih prvih klicih, kjer sem slišal in doživel vse kar je mogoče, pa sem bil na reševanje reklamacij veliko bolje pripravljen, ter sem se naučil razreševati te spore na kulturen in civiliziran način. To sicer res ni bilo težko, ampak, ko se enkrat naučiš umiriti kričanje na telefonu in poskušaš stranko razumeti, je to veliko lažje. Navaditi pa se moraš tudi na to, da ima stranka velikokrat prav, ampak vedno pa ne, kar je potrebno na lep in kulturen način razložiti.