Na degustacije vina, sem prvič poskusila vino rebula, kje pa moram reči da mi je bilo to vino zelo dobro. Tako so nam tam povedali da je rebula avtohtona sorta bele vinske trte in je za goriška brda in vipavsko dolino skoraj kot zaščitni znak saj jo tam največ gojijo.
Moram reči da ima res lahek in svež okus, velja pa da to vino povezuje slovensko in italijansko vinorodno tradicijo vse uspeva tudi v Furlaniji. Moram reči da sem takoj opazila razliko v primerjavi s klasično malvazijo saj je rebula bolj svetlo rumena in bolj zlata. Morda pa tudi bolj diši po citrusih in jabolki, čeprav se menda za vonja tudi hruško in cvetlične note in malček tudi oreškov. Po okusu je suho vino in ima res lepo kislino in svežino in moram reči da res pa še k hrani, Še posebej tukaj kjer smo dobili zraven poseben domač narezek za salamo in domačim sirom, ter doma narejenim kruhom. Pa vendar je rebula tako posebna ker jo gojijo že stoletja in je ena od najstarejših sort v Sloveniji, prav tako pa je tudi zelo prilagodljiva saj iz nje nastajajo tudi penine in oranžna vina. V teh krajih pa imajo tudi vsako leto festival rebule kjer se srečajo vsi vinoljubci in vinarji. Tako sem pomislila da bi zelo lepo pasala skupaj z morsko hrano kot so to kakšne ribe ali školjke, morda pa bi tudi lahko pasala kakšnim lahkim testeninam in rižotam, morda kakšnemu belemu mesu.
Tako se mi zdi da je rebula res taka tradicionalna izbira, ki je morda za poletne dni še toliko bolj idealna zaradi svoje svežine. Mi pa je hkrati zelo všeč ta tradicionalen in sodoben pridih hkrati, ki ga lahko povežeš tudi ob tradicionalnem kosilu, ne glede na to ali gre za klasično družinsko kosilo ali za kaj posebnega.